CELICA

• najmanjša funkcionalna in strukturalna enota živih bitij. Poznamo preproste enocelične organizme , kot so bakterije in mnogocelične organizme kamor sodi tudi človek.
• Življenjska doba človeških celic je različno dolga, tako nekatere živijo le nekaj dni , npr. granularni levkociti, medtem ko druge celice lahko živijo tako dolgo kot traja človeško življenje, npr. živčne celice.
• velike 10-20 mikrometra (μm) in so s prostim očesom nevidne (povprečno). Zgradba
• celična membrana (citolema),
• znotraj celice pa se nahaja citoplazma in jedro v katerem se nahaja jedrce. Jedrna membrana ločuje jedro od citoplazme.

1.1         Celica (cellula, majhna soba)

1.1.1        Celična membrana (plazmalema)

• ločuje celico od zunanjega okolja in jo varuje,
• nadzoruje pretok snovi v celico in iz celice,
• vzdržuje električni (membranski ) potencial. Membrana je sestavljena iz dvojne plasti, maščobne in beljakovinske plasti.

1.1.2        Citoplazma

• Citoplazma (11) ali celični sok predstavlja večino notranjosti celice.
• Citoplazmo sestavlja 70-90% vode, v njej se nahaja jedro in celični organeli.

1.1.3        Jedro (nukleus)

• Jedro (2), je celični organel, ki vsebuje naš dedni zapis. Več dolgih molekul Deoksiriboneukleinske kisline (DNK) sestavlja dvojno vijačnico. Z dednim zapisom so določene vse lastnosti organizma. Človeška DNK je sestavljena iz več kot treh milijard sestavnih delov.
• V jedrih telesnih celic je 46 kromosomov (nosilcev genov-dednih lastnosti), v jedrih spolnih celic pa 23 kromosomov, od tega je en par kjer sta spolna kromosoma (xx oz. xy). Imamo torej diploidne celice (46 kromosomov) oziroma haploidne celice (23 kromosomov).

1.2         Žrelo

• Žrelo (pharynx) predstavlja križišče med prebavili in dihali in se na koncu nadaljuje v požiralnik. Poteka od zatilnice do 6. vratnega vretenca in je pritrjeno na hrbtenico in hrbtenične (paravertebralne) mišice.
• nosni del, ki je povezan z nosno votlino. V njegovem svodu se nahajajo žrelnica in ob ustju ušesnih trobelj obe žrelni bezgavki, katerih naloga je uničevanje bolezenskih klic, ki prehajajo skozi respiratorno sluznico.
• ustni del, ki je povezan z ustno votlino preko goltne ožine in se nadaljuje v grlni del, ki se ob vhodu v grlo in se konča ob spodnjem robu prstanastega hrustanca.
• grlni del , ki se začne ob vhodu v grlo in se konča ob spodnjem robu prstanastega hrustanca, kjer se nadaljuje z požiralnikom.
• Žrelo je zgrajeno iz sluznice, ki jo prekriva večskladni ploščati epitelij, ki varuje sluznico pred poškodbami s hrano.

1.3         Grlo

• Grlo (larynx) leži pred požiralnikom v višini četrtega in petega vratnega vretenca in je zgrajeno iz štirih hrustancev.
• Na ščitastem hrustancu je na zgornjem robu zareza in pri moškem izraziteje štrli naprej (Adamovo jabolko) kot pri ženski.
• Med hrustanci so razpete mišice grla, ki premikajo hrustance ter napenjajo in popuščajo glasilki ter ožijo oziroma širijo špranjo med njima.
• Notranjost grla prekriva sluznica, ki je rahla in občutljiva.
• Na vsaki strani sta dve sluznični gubi, med njima pa je grlno žepno. Spodnja sluznična guba je glasilka, ki je razpeta med ščitastim in piramidastim hrustancem. Med dihanjem sta glasilki razmaknjeni, med govorom pa se zbližata.

1.4         Sečni mehur

• Je za sramnico v mali medenici.
• V njem se zbira urin.
• To je votel organ, ki sprejme približno pol litra urina, se pa lahko zelo razširi.
• Sečni mehur je iz gladkega mišičja, znotraj pa ga prekriva sluznica, ki je v praznem mehurju močno nagubana. Če je mehur poln, je bolj gladka.
• Spodaj in s strani se vanj odpirata oba sečevoda in tam je tudi ustje sečnice.

1.5         Sečnica

• Iz sečnega mehurja vodi sečnica.
• Takoj pod sečnim mehurjem so v začetnem delu sečnice gladka krožna mišična vlakna zgoščena v notranjo mišico zažemalko (sfinkter).
• V medenični preponi je še zunanja mišica zažemalka iz skeletnega mišičja.
• Obe zažemalki urejata izločanje urina.
• Moška sečnica je dolga približno 16 cm. Iz sečnega mehurja poteka skozi prostato in vstopa v spodnjo brecilo moškega spolnega uda ter se odpira na njegovi glavici.
• Ženska sečnica pa je dolga le 4 cm in se odpira pred nožničnim vhodom.

1.6         Delovanje sečil

• Ledvice izločajo odpadne snovi, ki nastajajo pri presnovnih procesih, primerno količino vode ter anorganskih snovi, ki so v telesu odveč. in s tem vzdržujeta pravilen osmozni tlak telesnih tekočin.
• Poleg tega skrbita za pravilen pH krvi tako, da izločata ali več kislih ali več bazičnih spojin z urinom.
• Nefron je osnovna gradbena enota ledvice, v kateri nastaja seč. V njem se preceja-prefiltrira primarni seč, ki je podoben krvni plazmi in ne vsebuje pa velikih molekul in eritrocitov. Ko teče primarni seč po cevčici se nazaj v kri vsrkavajo voda, glukoza, aminokisline, soli, minerali, vitamini, torej snovi, ki jih še potrebuje naše telo. Tako nastaja sekundarni seč, ki vsebuje strupene dušikove razkroje produkte- sečnino, sečno kislino, amoniak.
• Dnevno skozi ledvico priteče 1600 l krvi. S precejanjem krvi nastane približno 180 l primarnega seča. Nazaj se vsrka 90% vode in drugih snovi, tako,da dnevno nastane okoli 1,5l sekundarnega seča. Odvisno od popite tekočine in telesne dejavnosti.
• Ko se po sečevodih v sečni mehur nateče določena količina urina (približno 3 dl), se prične krčiti mišičje sečnega mehurja, zaznamo potrebo po izločanju urina. Ker je ta mišica pod kontrolo naše zavesti, lahko izločanje urina za nekaj časa zadržimo.

2           MIŠIČNO SKELETNI SISTEM

• Pasivni in aktivni del gibalnega (lokomotornega) aparata.
• pasivni – kosti in zveze med njimi
• aktivni – mišice, ki s svojo močjo premikajo kosti in ude (delo z rokami, hoja).

2.1         Skelet (okostje)

• nudi oporo organizmu.
• Kosti nastajajo iz hrustanca in izjemoma iz veziva (osifikacija).
• Pri zarodku je telesno ogrodje hrustančasto, kasneje pa koščeno.
• Okostje poleg opore organizmu tudi varuje in obdaja občutljive dele telesa (srce, pljuča, možgani, hrbtenjača,…)
• Človeško okostje (206-207 kosti) lahko delimo na kosti glave, kosti vratu in trupa in udov.

2.1.1        Oblika in zgradba kosti

• Kosti so različnih oblik,
• Temeljna snov kosti je kostna snov ali kostnina, ki jo sestavljajo celice in trda snov med njimi.
• Površino kosti prekriva pokostnica (periost) z žilami in živci za kost.
• Sklepne konce pokriva hrustanec.

V notranjosti kosti je rdeči (rdeča krvna telesa) ali rumeni kostni mozeg (maščevje). Rumeni kostni mozeg se lahko v primeru povečanih potreb (obilne krvavitve), pretvori zopet v rdečega in s tem se poveča krvotvorna zmožnost organizma.

2.2         Sluh

Čutilni organ so ušesa.

2.2.1        Uho

• Uho je čutilni organ, s katerim zaznavamo zvok in ravnotežje.
• Sestavlja ga zunanje, srednje in notranje uho. V slednjem so slušne in ravnotežne čutnice.

2.2.2        Zunanje uho

• Zunanje uho sestavljajo uhelj iz elastičnega hrustanca ki je prekrit s kožo.
• Uhelj prestreza zvočne valove in jih po zunanjem sluhovodu usmerja do bobniča.
• Zunanji sluhovod je cevasto zavita cev, ki poteka po lobanjski kosti senčnici. Prekriva ga koža z mnogo dlačicami in žlezami, ki izločajo ušesno maslo. Dlačice in maslo čistijo sluhovod in bobnič, ki ločuje zunanje in srednje uho.
• Bobnič je iz čvrstega veziva, na zunanji strani je prevlečen z zelo tanko kožo, na notranji pa s sluznico. Bobnič ima veliko živcev, zato ob vnetjih in dotikih močno boli).

2.2.3        Srednje uho

• Srednje uho (bobnična votlina) je z zrakom napolnjena votlinica.
• V njem so tri, s sklepi vezane slušne koščice. Na bobnič meji kladivce, v sredini je nakovalce, z notranjim ušesom pa se povezuje stremence.

V srednje uho se odpira ušesna troblja iz nosnega dela žrela, s pomočjo katere izenačujemo tlak v srednjem ušesu z zunanjim tlakom.